Življenjepis:

Ivan Cankar, najpomembnejši slovenski dramatik in najbolj vsestranski slovenski pisatelj, se je rodil 10.5.1876 na Vrhniki, v hiši revnega obrtnika. Osnovno šolo je končal na Vrhniki, 1888 je odšel na Ljubljansko realko, 1896 na Dunaj študirat tehniko (kasneje prepis na slavistiko), 1897 se je vrnil na Vrhniko, kjer je ostal do smrti matere. Po materini smrti je odšel na Dunaj , kjer je ostal do leta 1907, nato pa se je dokončno vrnil v Ljubljano. Vse do leta 1917 je živel na Rožniku, tik pred smrtjo pa se je preselil nazaj v Ljubljano, kjer je 11. decembra 1918 umrl v cukrarni. Z njegovo smrtjo se je končalo obdobje moderne.

Cankar kot osebnost:

Cankar, četrti predstavnik moderne, je bil telesno zelo šibak, zato pa duhovno nenavadno močna, vsestransko razvita osebnost z izredno ostrim umom, sposobnim predirne kritike okolja, samega sebe, pa tudi paradoksov, ironije in sarkazma, s čimer se je spajala močna čustvenost, ki se ji je pridruževal še izredno razvit etičen čut. Zaradi teh značilnosti je za Cankarja značilno neravnovesje med duhovno in telesno obliko življenja. Podobno kot Kette in Murn, je že zelo zgodaj spoznal razliko med duhovno in čutno ljubeznijo. Tega ni mogel nikoli premagati, pozneje ga je celo stopnjeval s tem, da je duhovno ljubezen povezoval s spominom na umrlo mater, ki mu je pomenila simbol čiste ljubezni, žrtvovanja za druge in zato najvišji ideal človečnosti.
Glede na druge pisatelje je Cankarju edinemu uspelo, da je vzdržal v svojem radikalnem intelektualstvu, saj so se vsi drugi spreobrnili. To je zmogel, saj je ostal prvi slovenski profesionalni pisatelj (resda da je imel idealne pogoje-razvoj slovenske družbe, dovolj široka plast bravstva ...)

Cankarjeva spominska soba na Rožniku

Med tremi večjimi življenjskimi postajami slovenskega pisatalja Ivana Cankarja -Vrhnika, Dunaj, Ljubljana - zavzema Ljubljana posebno mesto. V obdobju od 1910 do 1917 je namreč Cankar našel na ljubljanskem Rožniku svoj drugi dom. Užival je gostoljubnost družine Francotovih, lastnikov rožniške gostilne, s katero ga je vezalo prijateljstvo še iz dijaških let. Najprej je stanoval v gospodarskem poslopju nasproti gostilne, v mali hiši, desno od današnje Cankarjeve sobe, z razgledom proti rojstni Vrhniki. Pozneje se je preselil v prvo nadstropje gostilne s pogledom na rožniško cerkev. Mnogi občudovalci Cankarjevih del so prihajali na Rožnik, da bi pisatelja osebno spoznali, obiskovali pa so ga tudi njegovi prijatelji iz umetniških krogov.

V mirnem in prijetnem rožniškem okolju se je Cankar lahko povsem posvetil literarnemu ustvarjanju in objavil vrsto svojih ključnih del. Med njimi sta še posebej pomembni polemični spis Bela krizantema, napisan maja 1910, in zbirka črtic Podobe iz sanj, ki jih, nastale med vojnimi leti 1914 in 1917, prežemajo umetnikova človečnost, pretresljiva iskrenost in izjemno izbrušen slog.

Mestni muzej Ljubljana je leta 1948, ob trideseti obletnici pisateljeve smrti, na Rožniku odprl Cankarjevo spominsko sobo. Opremil jo je z nekaterimi umetnikovimi osebnimi predmeti, s kulturnozgodovinskim gradivom in pohištvom, ki odseva duh časa z začetka 20. stoletja, s Cankarjevimi prvotiski, s prevodi njegovih del v tuje jezike in z izbranimi deli o Cankarju. Soba v danšnji podobi, z vzorcem belih krizantem na zelenih stenah, obiskovalce spominja na Cankarjevo literarno mojstrovino Bela krizantema.V muzeju snujemo nove načrte, kako bi s sodobnimi prijemi sobi vdahnili Cankarjevo človeško in umetniško podobo ter besedo največjega slovenskega pripovednika, dramatika, pesnika in esejista na svež način približali obiskovalcem.

Cankarjevo literarno ustvarjanje

PESNIŠTVO: kot pesnik se je Cankar razvijal vzporedno z drugimi člani slovenske moderne, vendar pa ima njegova lirika, v primerjavi s Kettejevo, Zupančičevo in Murnovo poezijo manj izvirne moči in pesniške enkratnosti. Čeprav v poeziji ni pokazal vseh svojih talentov, je v njej že zajel nekatere motive in ideje svojega pisateljskega sveta: ideja hrepenenja, kritiko družbe in moralno kritiko samega sebe.

PRIPOVEDNIŠTVO: v njem je gojil različne oblike: kratke črtice, listke ali novilete, daljše novele povest in romane. Ustvaril je novo obliko črtice in novilitete osnovi dekadenčno impresionistične estetike, tudi noveli je ustvaril novo podlago saj je med prvimi pisal novele iz mestnega in izobraževalnega življenja. Daljša dela so po obliki ali povest ali romani, med obojim pa ni jasne meje. Tudi tu je ustvaril novo obliko. Skoraj vsi so po obliki ciklični, pri Cankarju pa so vrsta paralelno včasih simetrično razvrščenih zgodb. Pripovedništvo je najobsežnejši ter po snoveh in idejah najbogatejši del Cankarjevega ustvarjanja. V njem je najbolj vsestransko izoblikoval svoje predstave o življenju, veliko bolj dosledno kot v dramatiki. V njem je tudi najbolj uveljavil svoj posebni jezikovni slog in pisateljsko tehniko.

DRAMATIKA: z dramatiko se je Cankar ukvarjal že v mladostni dobi. Cankarjeva dramatika je po motivih in idejah najtesneje povezana z njegovim pripovedništvom, ponekod celo direktno, saj je motive iz pripovednih del presajal v dramatiko, vendar pa so oblikovno različne. Njegov slog je v dramah manj enoten, saj niha od izrazitega realizma do impresionizma in simbolizma. V njegovi dramatiki je več sestavin motivnega in oblikovnega realizma, to pa najbrž zaradi narave dramskega ustvarjanja, ki terja na odru več oprijemljive zunanje snovi. Oblika Cankarjevih dram je bila odvisna tudi od motivike, ki se je spreminjala od dela do dela in od slovstvenih zgledov, ki so zelo različni - od Gogolja in Ibsenba do Maeterlineka in drugih.